Sodobna naravoslovna znanost se je v zadnjih 200 letih zelo razvila. Hkrati pa je zanimivo, da število temeljnih odkritij upada.

 

Ugledna ameriška znanstvena revija Science je ob svoji 125-letnici izhajanja leta 2005 izdelala seznam temeljnih znanstvenih odkritij od stare Grčije do danes.

​

Na podlagi seznama (kamor bi gotovo lahko uvrstili še koga, vendar to ne spreminja temeljnih spoznanj), lahko ugotovimo, da poznamo skoraj vse znanstvenike do začetka 20. stoletja in skoraj nobenega iz druge polovice 20. stoletja.

​

Ali smo dejansko odkrili že vse, kar se sploh da velikega odkriti? Ali pa je nekaj zelo narobe z organiziranostjo in notranjo politiko same znanosti na svetovni ravni?

Pravilen odgovor se skriva v drugem vprašanju, namreč naravoslovna znanost je izgleda prišla v idolatrijo svoje lastne doktrine, do vzvišenega prepričanja, da je že vse glavno odkrila in da so resni izzivi tej doktrini zgolj nemogoči, obupni poskusi zaslepljenih kvazi-znanstvenikov. Pretekle in obstoječe znanstvene raziskave subtilnega polja ali pa nenavadnih lastnosti vode postavljajo tako prepričanje na laž, oziroma ga razkrinkavajo kot samo nedopusten religiozno dogmatski odnos do lastne znanstvene doktrine, ki zapira možnost celemu človeštvu, da pride do novega, svežega znanja.

​

Da prekinemo ta začarani krog samoveličja uveljavljene znanosti, potrebujemo sodelovanje tako prebojnih znanstvenikov kot tudi entuziazem ambasadorjev drzne znanosti in vizionarstvo donatorjev.